Do zdaj sem bila 2x na oratoriju kot udeleženka in letos 5. kot animatorka. In letošnji oratorij mi je bil najboljši. Zakaj? Nisem čisto prepričana, najbrž je tako zaradi več stvari:

• ena pomembnejših se mi zdi dobro sodelovanje vseh animatorjev, da je vsak naredil kar je rekel da bo, in da je bilo med animatorji tudi fajn vzdušje
• imela sem zelo vredu skupinico otrok
• mislim, da sem se tudi jaz spremenila, in da za moje navdušenje niso “krivi” samo pridni otroci, ker letos sem dejansko uživala v vodenju katehez in početju vsega kar sem imela čez, prej pa me je bilo tega vedno nekako strah, ker imam običajno probleme s tem, da pripravim ljudi do tega, da me poslušajo
• organizacija je bila zelo vredu (glavni organizatorki pa Majdi in Lucija, če katera to bere –> še enkrat: res je bilo super ), vedno smo vedeli, kdaj je kaj na programu in do kakšnega večjega spreminjaja in improviziranja ni prišlo

Tole bom napisala danes, mogoče pa kdaj še kaj na to temo, ker je bilo res: in to zgoraj res ni vse, kar bi lahko povedala.

.

profesorica: “Gogolja uvrščamo v romantični realizem, ker ima v Nosu in Plašču fantastične elemente.”

.

————————

1. Nikolaj Vasiljevič Gogolj (1809-1852) - predstavnik ruskega realizma

2. Nos, Plašč - dve izmed njegovih novel

Sometimes I’m acting like a lady, sometimes woman, sometimes baby! (Kalomira, Secret combination - Evrovizija 2008 - Grčija)

.

Spet imam tukaj dva citata iztrgana iz konteksta, in sicer zaradi naslednjega razloga:

Všeč mi je, kadar se lahko obnašam kot otrok. Ne otročje, pač pa otroško. (Čeprav, tudi z otročjim ni nič narobe in to včasih počnem. )

Ker otroci:

• se čudijo
• se igrajo
• odkrivajo nove stvari
• se veselijo
• včasih delujejo naivno - preprosto, brez dokazov verjamejo, kar jim poveš
• drugič povejo kakšno tako “modro”, ki je lep čas nisi/ne boš več slišal
• so brez skrbi
• verjamejo v srečen konec
• ne komplicirajo
• …

In to vse naenkrat.

Včasih se obnašam kot en velik otrok. Ampak vse to zgoraj našteto naenkrat pa vseeno mislim, da mi že nekaj časa ni uspelo. Je pa problem, ker… za to se ne smeš truditi, če hočeš da uspe (če skrbiš, ali ti bo uspelo ali ne, si namerč že v protislovju). Mislim, da potrebuješ samo primerne okoliščine in čimmanj “resnega”, kao “odraslega”, razmišljanja (kar ne pomeni “izklopi možgane”, ampak “uporabljaj jih za odkrivanje res pomembnih stvari” - in “res pomembne stvari” odkrivamo s srcem).

Upam, da bodo take okoliščine čimprej. Pri meni, pri tebi, pri njih… ker to je res kul.

Meni se pa dogaja, da se dan večkrat pozna po prejšnjem večeru (No, dan… v bistvu jutro. Ampak če se potem po jutru dan… kar ni nujno, ponavadi pride do preobrata nekje sredi ali proti koncu dneva). S tisto mislijo, s katero zaspim, se običajno tudi zbudim. In če se mi zvečer poje neka pesem, je zelo verjetno, da se mi bo tudi zjutraj od kdovekje prikradla v ušesa. To ne pomeni, da če me zvečer razganja od veselja, da me bo zjutraj tudi, bom pa še vedno vesela. In obratno.

Sem samo jaz čudna, ali je to normalno?

Zakaj na nekaj odreagiramo tako kot pač reagiramo?

Zakaj nekaj vidimo na svoj način?

.

So za to kriva naša pretekla dejanja?

Ali želje za prihodnost?

.

So želje za prihodnost posledica preteklih dejanj?

Imajo že pretekla dejanja vzrok v željah za prihodnost?

1. Ker je moje učenje šele od pol enajstih naprej, dan se pa začne že prej. In ker je ura komaj pol petih.

2. Ker se učim zelo zelo zbrano NE.

3. Kako zavzeto se učim, je razvidno tudi iz tega, da imam danes že dva prispevka tule gor, običajno pa nobenega. In računalnik ni na balkonu!

.

No, med drugim sem med učenjem ugotovila, da, če gledam dol s svojega balkona, vidim samo zeleno in rdeče (dol pomeni, da ne gledam gor; če bi gledala gor, bi videla nebo, ki je danes zelo lepo modro). Pomlad je zelena: drevesa majo že vsa liste, in jaz vidim ogromno dreves na barju in okoliških hribih, pa doma in pri sosedu na vrtu tudi. In ker je naša hiša nekoliko dvignjena na hribu, gledam dol tudi na nekaj (no, številka niti ni tako majhna, ampak velika pa tudi ne) hiš. In ker jih gledam od zgoraj, vidim strehe, ki so kljub današnjim modernim hišam še vedno večinoma rdeče, ker tu ni veliko modernih novih hiš. Vidim tudi bloke. Rdeče-sivi so. Siva na taki razdalji izgleda bela, ker je že tako ali tako svetla. Tudi ostala pročelja, ki jih delno vidim so večinoma na daljavo bela. Ampak bela je nevtralna barva, zato ne šteje. Sem in tja obstaja tudi drobec kakšne druge barve: zavese, avti, ovce - bele in črne (živim v mestu, drugače tega ne morem poimenovati, ampak smo pa že toliko v kraju, da ima sosed ovce), ograja, ostala pročelja,… ampak v majhnih količinah tudi to mora bit, to je logično (”Če bil bi svet samo ene barve, le kako bi nastala mavrica?”).

Ampak svet z mojega balkona je v skupnem seštevku še vedno videti večinsko ZELEN in nekaj RDEČ.

Ok, lažem. Tale, ki ga pišem zdele, pa res nima. In je to kar je. Kadar srečam protislovje se ne znajdem najbolje. :S Zato vseeno ne bo dobil svoje kategorije.

.

Nima fantič kapice,

kapica ima fantička.

Priletele sapice,

niso vzele kapice,

vzele so fantička.

.

Večina mojih prispevkov na telem blogu ima najprej napisan nek tuj verz/citat. Ne morem pomagat, tako grejo asociacije, in če se mi zdi asociacija primerna, jo pač napišem zraven in uporabim za lažjo razlago mojega razmišljanja. Tale uganka je prišla gor po istem ključu.

Bila je asociacija…

…na LJUDI in na VEČNOST.

.

Kdo ima koga - mi večnost, ali večnost nas?

.

Danes sem razmišljala o tem, ko sem, ker so počitnice, ugotavljala, kaj naj sploh počnem. Ker… Če imam nad glavo 10 stvari/obveznosti , obstaja velika verjetnost, da jih bom približno 9 tudi naredila. Moja efektivnost je obratno sorazmerna s časom. Če imam pa samo 3 recimo, pa bom odlašala, sanjarila, lenarila ( “ker imam tako ali tako dovolj časa, imam večnost” ) in na koncu naredila mogoče 1. Na koncu sem se odločila, kaj bom počela in naredila seznam stvari* za danes (vsaj na zunaj pospravim sobo, do konca počitnic pa generalno, z notranjostjo omar vred; napišem vsaj eno razmišljanje na blog; preberem eno knjigo za maturo, ker se esej že nevarno približuje; itd.).

In kaj sem ugotovila? Oziroma ponovno ugotovila, saj vedela sem zihr že prej. Saj to vemo vsi. Tudi ti. Ko pomisliš, ali celo izgovoriš: “Saj imam/imava/imamo večnost.” NIMAMO večnosti, čeprav se pogosto tako obnašamo. Vsaj ne večnosti tu, na Zemlji v njenem pravem pomenu besede. Smo del nje, ona ima nas. Pa pride sapica in odpihne nas, ne cele večnosti. Seveda ima vsak svoje življenje, svojo večnost (ampak poanta večnosti je ravno v tem, da se ne ustavi, življenje pa enkrat se :S ) . Večnost imaš lahko samo kot dolgo obdobje v svojem življenju. V tem pomenu ima tudi stavek “Saj imam/imava/imamo večnost.” smisel. In TA stavek v TEM smislu… mi je všeč

.

Zdaj grem pa še kaj narest, da ne bom zapravila še enega dneva moje večnosti.
——–

*Seznam stvari ja. Včasih se obnašam rahlo Christophersko –> Christopher Boone - glavni junak in pripovedovalec knjige “Skrivnostni primer ali kdo je umoril psa?” (letos jo imamo za maturo pri angleščini in mi je zelo zelo všeč ). Vglavnem: on je avtist, zato ima en kup posebnosti v obnašanju. Ena teh posebnosti je tudi, da si do minute natančno naredi urnik za cel dan, ker se drugače počuti izgubljenega v času. Sicer ne rabim do minute natančnega seznama (ker nisem avtist, a ne), ampak če nimam niti okvirnega, pa kot sem že prej napisala, ne naredim nič.

(Za Noetom je stal Bog.)

• predjed
• juha
• glavna jed
• sladica (kakšna tortica ali kaj takega)

__________________________________________

Nekaj opomb:

1. Predjedi je lahko tudi več.

2. Predjedi niso najboljši del kosila.

3. Obstajajo različne vrste juh. Niso vse enako dobre.

4. K glavni jedi bi najbrž spadal kakšen zrezek ali nekaj podobnega s prilogami.

5. Sladica se načeloma (in tudi pr meni) šteje za nekaj taboljšega, ni pa to nujno. In kot vse, so tudi sladice različne in kakšne so boljše od drugih.

6. Treba je jesti počasi, in sicer iz več razlogov. Prvi je, da ne zmešaš vsega, ker potem je vseeno, če vse skupaj vržeš v multipraktik, zmiksaš in dobiš en velik zos. In tadrugi - če ješ počasi, točno veš, ali si še lačen, ali pa morda ne bi več.

7. In čeprav se da zamenjat vrstni red delov kosila, to ni najbolj pametno početje. Naj gre vse lepo po vrsti, tudi pribor je razporejen kakor je zato, da ni zmede. (to sem slišala danes, no, ok, saj sem vedela že prej, ampak včasih me je treba na kaj spomnit, ker se sama ne bi).