05.27.08
“Zmeraj se veselite!” (1 Tes 5,16)
Kakšen dan se mi zdi, da dojenček sem, ki ga še vedno štorklja nosi. (Vlado Kreslin, Preko Mure, preko Drave)
Sometimes I’m acting like a lady, sometimes woman, sometimes baby! (Kalomira, Secret combination - Evrovizija 2008 - Grčija)
.
Spet imam tukaj dva citata iztrgana iz konteksta, in sicer zaradi naslednjega razloga:
Všeč mi je, kadar se lahko obnašam kot otrok. Ne otročje, pač pa otroško. (Čeprav, tudi z otročjim ni nič narobe in to včasih počnem. 
)
Ker otroci:
- se čudijo
- se igrajo
- odkrivajo nove stvari
- se veselijo
- včasih delujejo naivno - preprosto, brez dokazov verjamejo, kar jim poveš
- drugič povejo kakšno tako “modro”, ki je lep čas nisi/ne boš več slišal
- so brez skrbi
- verjamejo v srečen konec
- ne komplicirajo
- …
In to vse naenkrat.
Včasih se obnašam kot en velik otrok. Ampak vse to zgoraj našteto naenkrat pa vseeno mislim, da mi že nekaj časa ni uspelo. Je pa problem, ker… za to se ne smeš truditi, če hočeš da uspe (če skrbiš, ali ti bo uspelo ali ne, si namerč že v protislovju). Mislim, da potrebuješ samo primerne okoliščine in čimmanj “resnega”, kao “odraslega”, razmišljanja (kar ne pomeni “izklopi možgane”, ampak “uporabljaj jih za odkrivanje res pomembnih stvari” - in “res pomembne stvari” odkrivamo s srcem).
Upam, da bodo take okoliščine čimprej. Pri meni, pri tebi, pri njih… ker to je res kul. 