03.29.08
Še ena knjižna
Že nekaj časa nazaj sem prebrala knjigo Alkimist, ki jo je napisal Paolo Coelho. Ne bom pisala o vsebini, ker to ni lepo do tistih, ki knjige še niso prebrali in ker je za ta prispevek niti ne potrebujem obnoviti. Rada bi povedala nekaj drugega.
Knjiga je, podobno kot Mali princ, pisana kot pravljica in hkrati polna naukov za življenje. Enkrat jo je med odmorom bral en moj sošolec. Ko so drugi to opazili, se je začel približno takle pogovor:
Sošolec 1: “Kaj bereš?”
Sošolec 2 (ta, ki bere): “Alkimista.”
Sošolec 1: “O, a veš, da je to od Saše Lendero najljubša knjiga. Je pisal v eni reviji tko.”
Sošolec 3: “Če je pa od Saške najljubša knjiga, pol je pa zihr kr neki.”
(sledil je vsesplošen smeh in zafrkancije na to temo; sošolec, ki je bral, je bil pa bolj ali manj tiho)
No, mene je tole.. Niti ne presenetilo, ampak vseeno nisem ravno pričakovala česa takega. Niti ne tega, da je to njena najljubša knjiga, niti take reakcije med sošolci, ki so knjigo enostavno ožigosali kot brezvezno. Mislim, ker… Če je to dejansko njena najljubša knjiga (če ni tega rekla samo zato, ker je slišala da je dobra oziroma če si je tisti, ki je to prebral v reviji pravilno zapomnil), potem…
Potem se v mojih očeh Saša Lendero povzpne višje na lestvici, ne pa da knjiga pade nekam v globino.
Mislim, zakaj bi morala povprečna stvar (v tem primeru S.L.) nujno pokvariti zelo dobro (Alkimista) in ne dobra izboljšati povprečne ?!? Samo, se mi zdi, da družba na žalost večkrat deluje tako, kot so reagirali moji sošolci (v vseh (ne)mogočih primerih).
trmoglavka said,
April 2, 2008 at 8:42 popoldne
Ljudje sodijo po tistem, kar poznajo. Če bi nekdo prebral Alkimista, pa ne poznal Saše Lendero (kar je v praksi skoraj nemogoče
), bi verjetno razmišljal enako kot ti in ji dal kakšen plus…