03.29.08
Posted in Prosto at 11:28 popoldne od podsvobodnimsoncem
Že nekaj časa nazaj sem prebrala knjigo Alkimist, ki jo je napisal Paolo Coelho. Ne bom pisala o vsebini, ker to ni lepo do tistih, ki knjige še niso prebrali in ker je za ta prispevek niti ne potrebujem obnoviti. Rada bi povedala nekaj drugega.
Knjiga je, podobno kot Mali princ, pisana kot pravljica in hkrati polna naukov za življenje. Enkrat jo je med odmorom bral en moj sošolec. Ko so drugi to opazili, se je začel približno takle pogovor:
Sošolec 1: “Kaj bereš?”
Sošolec 2 (ta, ki bere): “Alkimista.”
Sošolec 1: “O, a veš, da je to od Saše Lendero najljubša knjiga. Je pisal v eni reviji tko.”
Sošolec 3: “Če je pa od Saške najljubša knjiga, pol je pa zihr kr neki.”
(sledil je vsesplošen smeh in zafrkancije na to temo; sošolec, ki je bral, je bil pa bolj ali manj tiho)
No, mene je tole.. Niti ne presenetilo, ampak vseeno nisem ravno pričakovala česa takega. Niti ne tega, da je to njena najljubša knjiga, niti take reakcije med sošolci, ki so knjigo enostavno ožigosali kot brezvezno. Mislim, ker… Če je to dejansko njena najljubša knjiga (če ni tega rekla samo zato, ker je slišala da je dobra oziroma če si je tisti, ki je to prebral v reviji pravilno zapomnil), potem…
Potem se v mojih očeh Saša Lendero povzpne višje na lestvici, ne pa da knjiga pade nekam v globino.
Mislim, zakaj bi morala povprečna stvar (v tem primeru S.L.) nujno pokvariti zelo dobro (Alkimista) in ne dobra izboljšati povprečne ?!? Samo, se mi zdi, da družba na žalost večkrat deluje tako, kot so reagirali moji sošolci (v vseh (ne)mogočih primerih).
Permalink
03.23.08
Posted in Prosto at 9:05 popoldne od podsvobodnimsoncem
“… Stikaš za kokošmi?”
“Ne,” je rekel Mali princ. “Prijateljev iščem. Kaj je to ‘udomačena’?”
“To je nekaj, kar je že dolgo pozabljeno,” je rekla lisica, pomeni pa ‘ustvarjati vezi’…”
“Ustvarjati vezi?”
“Kajpak,” je rekla lisica. “Za zdaj si zame samo majhen deček, čisto tak kot sto tisoč drugih majhnih dečkov. In jaz te ne potrebujem. In ti mene še manj. Zate sem samo lisica med sto tisoči drugih lisic. Če pa me udomačiš, bova drug drugega potrebovala. …”
To je le ena izmed “modrih”, ki jih lahko preberemo v zgodbi o Malem princu in ki se jih je dalo, se jih da in se jih bo dalo ‘prevesti’ na resnično življenje. Verjetno je malo takih, ki te knjige niso prebrali, ker se jo bere že v osnovni šoli. Po moje pa je tako zgodnje branje napaka, ker… Koliko otrok takrat že zna primerjati in uporabljati nauke v svojih doživetjih? Mislim, da ne ravno veliko. In kasneje, ko bi lahko dojeli, si rečejo: “Saj sem že prebral to pravljico, zakaj bi še enkrat?” (Ker sodim po sebi, sicer zna biti, da komu delam krivico.)
Ampak, meni je zadnjič vseeno spet prišla pod roke, prebrala sem nekaj strani, in rekla: “Uau, tole bom pa ob priliki celo prebrala.” No, danes sem jo, zato tudi tale prispevek. Mislim, da bi se jo moral ponovno lotiti prav vsak in to ne kot pravljico, ker se da od nje res veliko odnesti.
Permalink
03.14.08
Posted in Prosto at 9:26 dopoldne od podsvobodnimsoncem
Z njimi lahko nekoga potolažiš ali pa ga užališ, lahko ga objameš ali udariš lahko nekaj narediš ali nekaj uničiš, lahko kaj zgradiš ali kaj porušiš*. Roke so lahko prijazne in lahko so grobe, lahko so umazane in lahko so čiste** (itd.).
.
* Če z desno gradiš in z levo podiraš, to nikakor ni dobro - ker se podira veliko hitreje kot gradi.
** In včasih roke ostanejo umazane še po tistem, ko jih umiješ.
.
Lahko so preprosto roke (kot del telesa) in lahko so simbol (vsega tvojega delovanja).
Permalink
03.02.08
Posted in Prosto at 11:08 popoldne od podsvobodnimsoncem
Pulsatilla grandis, oziroma po naše velikonočnica, je redka, ogrožena in posledično zaščitena rastlina. Danes sem jo šla gledat (no, smo jo šli z družino). Njeno rastišče je na Ponikvi in na Boču. Spada v rod kosmatincev (prov res ima vse kosmato: steblo, liste, cvet, plodove,…).
No, takole zgleda:
Meni je zelo všeč. Pa še na otip je res kot bi pobožal kakšno kosmato živalco.
.
Včeš so mi tudi vijolice, ki so rasle zraven 
Ampak vijolic ni opazil skoraj nihče. Samo zato, ker zraven raste taka posebnost. Kolikokrat se zgodi to še z drugimi stvarmi in ljudmi - v središču pozornosti bo najbolj posebna in naj-naj-neki stvar/oseba, takoj zraven pa ena še vedno posebna in naj-neki, pa se zanjo ne bo zmenil skoraj nihče?
Permalink
